Dear all,

in 2012, I started THE idea to set-up microfinance organization in Slovenia for backing-up projects with social impact. At the moment I’m involved with MICROCREDIT  

It is supposed that the “bank” that works well, reduces poverty because it directs the banking credits to the best projects and not to those proposed by the wealthy and those with the greatest power.

An MICROCREDIT approach with “non-bank” individual (s) is quite different from traditional banks in its MISSION, the division of responsibilities, profit, transparency, (co-) ownership and ultimately on participation in the management.

WHY THIS APPROACH – mainly TWO REASONS in consideration:

-          general distrust in Slovenia (banking is included)

-          when you collect the capital, we also need target projects that will be funded (financed) - the capital have to circulate through the financing of MICRO-PROJECTS choosen.

Ethical financing of microprojects is imperative if we are to pursue sustainable development. Growth and development can be sustained only in the case of mixed-models, when the generated profits come-back into the company, thus creating broader social impact.  In this way, the profit is used "very ethically and with mesurable social impact." But to be able to make a profit you have to acquire the needed knowledge – this is the approach of modern-day philanthropists[1].



[1] Modern philanthropy is no longer running as a charity, but promotes an »innovative model of charity«: the modern philanthropists want that "donated" assets are handled just like with entrepreneurial capital and together with capital increasingly they also offer the knowledge of how this capital to maintain and elevate

Revolucija mikrokredita

Zamisel o SOCIALNEM PODJETJU ni zrasla iz nič.

Ugotovitev, da so obstoječe institucije nezmožne revnim odvzeti breme prikrajšanosti, me je spodbudila, tako kot mnoge druge, da poiščem drugo rešitev. Opiral sem se zgolj na svoje razumevanje potreb revnih (izključenih) in na tisto kar mi veleva zdrava pamet.

Rojstvo »bankirja revnih«

Soočil sem se z nemočjo revnih v iskanju najmanjšega zneska denarja, ki so ga potrebovali ob vseh svojih naporih za preživetje (to je smisel tudi mojega projekta-kar prišparajo pri banki jim lahko omogoči preživetje...)

Posojila jim uspe vrniti le z vsakodnevnim zagrizenim delom.

Mislil sem, da bi program, ki bo namenjen izključno koristim revnih, privabil vdane in skrbne mlade ljudi, ki si želijo pomagati soljudem.

Razne navedbe konvencionalnih bančnikov:

»Ljudje s katerimi delate, zagotovo niso revni. Kako bi sicer lahko posojila tudi vrnili ?«

»To ni bančništvo, ampak čuvanje otrok«.

»Vaša banka ni dovolj konvencionalna. Nimate pravilnega notranjega nadzora, nimate finančnih kazalnikov, ki bi vam omogočali primerjanje z drugimi bankami, nimate postopkov za presojo. Vaši zaposleni bodo slej ko prej goljufali«.

Težava je v tem, da ste profesor in ne bankir.« (str. 69).

Dvorezen meč: Če smo dosegli, da je naš bančni program (mikrokreditiranje) za revne postal USPEŠEN, čeprav nismo bili ustrezno usposobljeni (to priznamo !!!), si predstavljate, kakšen uspeh bi bil, če bi ga vodili strokovnjaki !!! V resnici »pravi bankiriji« niso hoteli posojati neznatnih zneskov revnim. Bilo je enostavneje in donosnejše (??...pomislek), če so dajali manj številna, a večja posojila ljudem, ki so lahko ponudili številne garancije, četudi ta posojila na koncu ne bi bila poplačana ??!

Sprememba v načinu razmišljanja

Revolucionarni značaj »Banke revnih« se je odražal v spremenjenem načinu razmišljanja, ki ga je odražala.

V preteklosti so se finančne institucije vedno spraševale, ali so revni plačilno sposobni, in so na to vedno odgovorile z nikalnico.Posledično so bili revni preprosto prezrti in izločeni iz finančnega sistema, kot da ne bi obstajali.

Vprašanje sem obrnil in se vprašal: SO BANČNIKI VREDNI SPOŠTOVANJA ?

Slovenija

Problem, ki sem ga odkril-izločitev revnih iz finančnega sistema-, se ne omejuje na najrevnejše države sveta. Obstaja povsod. Tudi v bogatih državah (oz. ne najrevnejših) številni ljudje ne veljajo za plačilno sposobne in torej ne morejo v polni meri uporabiti ekonomskega sistema.

Izkušnja mlade ženske iz Texasa v ZDA-kaj se ji je zgodilo, ko je imela opraviti z ameriškim bančnim sistemom:

»Ko sem bila otrok, sem poskusila odpreti preprost varčevalni račun. Tega nisem mogla, ker je banka od mene zahtevala dva osebna dokumenta s sliko. Ali ima otrok osebno izkaznico ?

Njene izkušnje odraslega človeka niso bile nič boljše.

»Moja mama je od amerške vlade prejela nakaznico za 500 USD kot povračilo za nakazilo, ki je bilo izgubljeno s poštno pošiljko. Nakaznico je nesla na banko na dan,ko sva zaprli račun. Gotovinsko izplačilo so ji zavrnili, ćeš da na banki ni več imela računa. Nakaznico je morala odnesti na eno od številnih podjetij za vnovčevanje čekov. Bili sva ogorčeni, ko so zahtevali 20% provizijo -100 USD !!!

»Začela sem se zanimati za te družbe in odkrila, da se morajo številni ljudje obrniti nanje. To so predvsem starejši, ki živijo od javnih podpor, ali revni delavci, ki nimajo možnosti, da bi odprli bančni račun, ker ne bi imeli dovolj sredstev na računu ter ne bi mogli plačevati čekov in bančnih stroškov ali pa banki dokazati, da imajo ustrezno posojilno zgodovino.

Kaj ni sramotno, da morajo prav osebe z nizkimi prihodki, ki se ves čas bojujejo za preživetje, za uporabo osnovnih bančnih storitev plačevati NAJVIŠJO CENO-vsaj takrat, ko imajo do njih dostop ?